BUDIMPEŠTA - BAMAKO 2009

Robert poroča:

"Danes zjutraj so nas zelo hvaležni ljudje in otroci vasi Karadje presenetili s predstavo in skupno zahvalo za vsa darila. Resnično lepo doživetje in neverjetna spretnost otrok v plesu, igri in petju. Ja mislim, da smo jim resnično vsaj malo polepšali težko življenje. Pot nas je nato vodila proti 100 km oddaljeni reki Niger, preko savanskih prostranstev in sedaj ogromno rdečega prahu. Sprememba prahu je le v barvi. Nenadoma smo se znašli ponovno v »civilizaciji« ob obali reke Niger. Kot civilizacija naj vam razložim, da je to ogromno ljudi, skoraj popolen kaos na cesti in pa asfaltne ceste z vasmi ob levi in desni strani, ter ogromna količina smeti vsepovsod. Zunanja temperatrura je ponovno 34 stopinj, ampak naj izdava skrivnost kako sva vse to preživela. Ja avto ima klimo, ker drugače zraste temperatura v notranjosti na 55 do 60 stopinj.

Po 200 km današnje zadnje etape smo dosegli Bamako, ki je ena večjih V. Afriških prestolnic. Na cesti je popoln kaos in prav resnično pogrešava hupo. Še zadnji dve točki na hribu nad mestom in ob 12.20 uri po lokalnem času je prva Slovenska tekmovalna ekipa Team FUNCK uspešno končala vztrajnostni rally Budimpešta – Bamako 2009.

Takoj po prihodu v cilj pred hotel Saalam v Bamaku so lokalni trgovci pričeli kupovati vozila od ekip. Neverjetno kako z lahkoto lahko prodaš vozilo tukaj, ampak najin ni na prodaj. To sva morala kar prevečkat ponoviti presenečenim »kupcem«, ki tukaj kupujejo vozila za evrsko gotovino. Ne, ne dava ga, saj kljub manjšim težavam je tole najboljši dirkalni avto za vztrajnoste dirke.

Hvala vsem sponzorjem, prijateljem in znancem ter ostalim za podporo pri tej zelo težki in dolgi dirki, katero sva zmogla kljub neštetim (tudi zamolčanim) težavam.

Kaj naj rečeva za konec:

Dolgo, težko, nepozabno, timsko delo vas lahko popelje kamorkoli. Torej sledite svojim sanjam.

Izkazalo se je, da edina stvar, ki šteje je – vztrajnost. Sicer pa vožnja neprekinjeno 27 uri po Italiji, Franciji in Španiji, zelo mrzle noči v Maroku, ogomno kamenja in nato nepregledne sipine Maroka, do prostranstev savane in vročine do 36 stopinj v Maliju, borba za gorivo, hranjenje med vožnjo, 12 ur za volanom, malo ali nič umivanja, prah vsepovsod, tudi v hrani, prijazni ljudje ob poti, ki te pozdravljajo, problemi za problemi, dolge in predolge dnevne etape, premalo spanja in nič počitka! Vse to je bila letošnja dirka Budimpešta – Bamako 2009, prevožena v 9940km s Team FUNCK."

Robert poroča:

"Danes se nadaljuje včerajšna zgodba v dolžini 420 km. Pot je v celoti speljana po savani v smeri mesta Banamba. Kljub velikemu številu kontrolnih točk, ogromni količini prahu, grmovja, kamenja, suhih rečnih korit in nekaj malih malijskih vasic se voziva ponovno non-stop pri 36 stopinjah celzija. Po približno 50 km sva prehitela nekaj vozil pred sabo in sedaj je navigacija odločilna, ker ne slediva nobeni ekipi. Je pa prednost, da voziš sam, ker ni prahu pred teboj in vsaj vidiš luknje ali pa naslednje grmovje. Sedaj vem zakaj nas organizator dva dni zaporedoma opozarja, da so to poti izgubljenih vzratnih ogledal. Enostavno ga odbiješ, ampak midva sva jih na srečo ohranila. Na 245 km etape sva morala ponovno dotočiti gorivo iz rezerve in nadaljevati pot oz. iskanje vasi Karadje nekje v smeri V proti Banambi. Na najino presenečenje sva ob 16.00 uri kot druga prišla na cilj današnje etape. To je manjša lokalna šola, kjer so naju otroci začudeno opazovali, po pogovoru z učitelji pa sva jim »izdala« skrivnost, da prihaja na obisk celoten rally, ter da imava za njih posebna darila. Medtem, ko sem moral razložiti vso opremo in obdariti šolo s »kopačkami« in šolskimi potrebščinami, so za Teo posebej v vsakem razredu zapeli lokalne pesmi. Enkratno doživetje in resnično se ti otroci in ljudje veselijo nekaj malega, ki ga dobijo v dar – KADU.

Po uri in pol rokovanja, slikanja in nekakšnega razgovora so pričele ostale ekipe prihajati v današnji bivak. Kljub vsem darilom, sva ugotovila da sva se z pomočjo dobrih ljudi iz Slovenije najbolje odrezala saj je bil kup najinih daril ogromen v primerjavi z ostalimi.

Današnja škoda ni tako drastična na vozilu ampak le popolnoma popraskana leva in desna stran ter razbit sprednji desni žaromet. Vendar vozilo deluje odlično in veliko ekip nama čestita za pogum, ker se še vedno boriva z ostalimi za rezultat in jih kar prehitevava."

Robert poroča:

" Na 13. etapi Kiffa- Korera Kore, je najbolj do sedaj, prišla do izraza okrutnost in neusmiljenost prostrane Afrike in vstrajnost in vdržljivost ekip in vozil! Preko 450 kilometrov dolge 13. etape so se posadke prebijale preko savane z nizkimi griči, ki jih prekriva grmovje, visoka trava in redka drevesa, ki rastejo na peščenih tleh. Šele sedaj se vidi, da je Mitsubishi Pajero Evolution namensko narejen za takšna brezpotja, saj se navkljub vsem težavam zelo dobro drži.

Ni nama pa jasno, kako sva včeraj prišla do cilja, saj sva dobrih 50 kilometrov pred etapnim ciljem pri hitosti med 40 in 50 km/h naletela na polmetrski štor in dobesedno obvisela na njemu. Sprva si sploh nisva upala pogledati pod vozilo saj sva bila zaradi silovtega naleta prepričana, da je otrgalo celotno podvozje in še kaj zraven. Ko sva se opogumila sva ugotovila, da je ves udarec ublažila »šus plata«, ki pa je popolnoma uničena a na srečo so vsi vitalni deli ostali celi. Težav pa ni bilo konec saj je vozilo stalo s sprednjimi kolesi 20 centimetrov od tal in naslonjeno z menjalnikom na štor, tako da ga nikakor nisva mogla spraviti dol. Prav tako pa se je levo sprednje kolo zabilo v sosednji štor. Ker se je bližala noč sva se odločila, da z zračno blazino podpreva vozilo in z malo macolo odbijeva žilav in kdo ve koliko star štor in tako spustila avto na trdna tla. Takrat se nama je nasmehnila sreča saj je mimo prišla ekipa števila 11. in smo s skupnimi močmi uspešno potegnili avto na trdna tla. Taka pomoč še šteje kot boniteta ekipi 11, kateri svta podpisala potrdilo za asistenco, ki bo ekipi 11. prinesla kar nekaj dodatnih točk.

Na tej etapi smo tudi prečkali državno mejo med Mavretanijo in Malijem in za razliko od zadnjega prehoda med Zahodno Saharo in Mavretanijo sploh ne vesva kdaj sva prečkala mejo, ker njiker ni bilo kontol ali vsaj oznak. Sicer so naju sredi ničesar ustavili vojaki in po legitimaciji in kratkem pogovoru potrdili, da sva na pravi poti proti Korera Kore. Kljub velikim težavam sva v cilj prišla kot 8. z vsemi zbranimi točkami in le tremi minutami pred iztekom dovoljenega časa za etapo, ki je trajala 12 ur. Neverjetno kako so tekom noči prihajale ekipe z vseh strani na kontrolno točko. Posebaj moram pohvaliti Teo, ki je odlično navigirala na tej zelo zahtevni etapi. Sedaj sta preostali samo še dve etapi, na katerih se lahko zgodi še marsikaj nepričakovanega, a sva prepričana, da nama bo uspelo izpolnit glavni cilj prihod v Bamako!"

Robert poroča:

"Danes zjutraj nas je organizator obvestil, da se zaradi varnostnih razlogov na severu Atarja ukinja etapa med Bou Lanoar-jem in Atarjem. Zato smo krenili direktno proti J v smeri Nouakchott. Pot nas je vodila preko sipin in zelo finega peska v dolžini več kot 450 km. Ker je bil pesek zelo sipek, sva se morala večkrat izkopati. Veliko ekip je imelo kar velike težave z izbiro poti in pa prevelike količine peska. Poleg tega smo imeli do 12. ure zelo močan V veter, ki je dvignil ogromne količine peska, zaradi česar je bila vidljivost močno zmanjšana. Temperatura se je dvignila na 27 stopinj, sonce pa je v teh krajih že zelo močno. Po točenju goriva v Nouakchott (glavno mesto Mavretanije) sva se po povezovalni etapi odpeljala do 400 km oddaljenega Atarja. Na zadnji kontrolni točki, 95 km pred Atarjem sva se resnično dobro vkopala. Avto je legel na trebuh in ga je bilo potrebno celotnega odkopati. V Atar sva prišla ob 20.00 h in prevozila 850 km. Ja, sedaj pa nama je jasno, zakaj je organizator omenjal v intervjujih, da se na tem maratonskem rallyu prevozi med 9 in 10.000 km. Do sedaj sva prevozila 7.924 km. OK, glede porabe bencina pa samo tole: ko sva na polovici tanka, takoj začneva iskati »ESSENCE« in ga točiva vedno, ko ga na najino srečo imajo na zalogi. Imava zelo močno konkurenco z veliko bencinskih motorjev, zato je zelo pomembno, da si med prvimi na črpalki, kjer prodajajo bencin. "

Robert poroča:

"Današnja etapa je dolga le 370 km, v katero je vključen tudi prehod maroško – mavretanske meje. Ker pa je prehod te meje eden najbolj kompliciranih postopkov, smo se na pot podali že ob 5.15 uri. Nekateri so spali le 3 ure, saj so se prejšnji večer tik pred bivakom zakopali v veliko blata in so se od tam reševali do 2h zjutraj. Ker so na današnji poti vsepovsod opozorilni znaki »Pozor mine«, se držimo le asfaltirane ceste in vozimo čim hitreje proti meji. Na maroški strani moraš opraviti štiri obmejne kontrolne postopke in vse to še enkrat ponoviti na mavretanski strani. Prava »nočna« mora, ki je trajala celih 7 ur. Koliko km bi lahko prevozili v tem času! Mogoče še nekaj zanimivosti: do sedaj sva prevozila že 6600 km, gorivo pričneva iskati po prevoženih 300 km, velikokrat sva privozila na črpalko z zadnjo kapljico rezerve. Ker so etape resnično težke in dolge, večinoma počivava le med točenjem goriva, prehranjujeva se med vožnjo, spiva malo, vode ni."

Robert poroča:

"Ponovno težka etapa od Asse do Smare. Zato smo štartali ob 6.30 uri proti hribovju JZ od Asse. Tako imamo danes na poti polno kamenja, peska, skratka normalen dan na tej dirki. Zelo pomembno je da se danes pravilno razporedi čas prihoda v bivak, saj je vožnja ponoči prepovedana. Tako sva se odločila da čimprej prideva do Tan Tana , nato pa po legendarni Dakarski pisti proti Smari. Nekje v brezpotij kakšnih 50 km pred tlakovano cesto sva sredi kamnite puščave srečala Maroške vojake, ki so nama z kar z prevelikim veseljem pokazali najhitrejšo pot proti Smari. Na celotni etapi je bilo nekaj tudi zelo hitrih odsekov, kjer se je dalo po »popolnoma« ravnih odsekih voziti tudi več kot 120 km/h. Vendar pa je kljub vsem opozorilom prišlo do grde nesreče, kjer se je vozila št. 29 večkrat prevrnilo, sovoznik pa je na srečo utrpel le lažje poškodbe. "

Robert poroča:

"Danes sva se odločila (glede na včerajšnje dogodke), da spremeniva taktiko. Sedaj bova poskušala prevoziti vsako etapo v času, ki ga določi organizator, posebno težke geo točke pa bova izpustila. Kljub vsemu je še vedno najin cilj, da prideva v Bamako. Ko sva se zjutraj pogovarjala z ostalimi ekipami, sva ugotovila, da je deset vozil popolnoma uničilo amortizerje, enim je celo uspelo zlomiti več listov, drugi pa so »skurili« sklopko. Ja, ni kaj, tale etapa bo sigurno najtežja. Do Asse nas je ločilo 45o km. Uspela sva jih prevoziti v točno določenem času. Pot nas je vodila preko številnih kamnitih pist, malo peska, navigacija je bila za razliko od prejšnjih etap enostavna. Zadnja ura vožnje je bila najtežja, saj smo vozili po zelo razriti pisti proti Assi, točno v smeri sončnega zahoda. Resnično se zaradi sončne svetlobe ni dalo voziti hitreje kot 40 km na uro.Tudi šotor in hrano sva prvič do sedaj postavila in pojedla pred nočjo. Ko sva pojedla in gledala sončni zahod, so še nekatere ekipe prihajale v bivak.

Današnja škoda na vozilu je le sprednje počeno vetrobransko steklo, ki ga je povzročil leteči kamen izpod vozila št. 13.

Kot neverjetno pa naj poveva še to, da sva na edini črpalki v Assi srečala dva Slovenca. Ja, res smo vsepovsod. "

Naj kot administrator pripomnim, da je počitek katerega sta si prislužila s prihodom zgodaj v Asso (samo 16 ekip je pravočasno prišlo v cilj), še kako pomemben, saj ju naslednja etapa vodi čez minska polja v Zahodni Sahari, kjer bo koncentracija ključnega pomena. Poti jih, od prihoda v Saharo, vodijo po etapah "Dakarja" v minulih letih, kar seveda pomeni, da je napor za posadke in njihova vozila ekstremen. Ediiono kar lahko rečemo, da držimo pesti za njiju in jima želimo srečo v nadaljevanju tekmovanja.

Robert poroča:

"Danes sva po 5 urah spanja začela voziti proti cilju tridnevnega maratona ob 6.30 uri. Pot nas je vodila po zelo slabih »cestah« maroka proti JV. Pokrajna, ceste in ljudje so v goratem predelu čudoviti. Ne morem verjeti količini snega v gorah, rekam ki tečejo po Quedih in prijaznim ljudem, ki se smehljajo in nam mahajo. Ja res je lepo tukaj. Vendar se mora pot nadaljevati in po 600 km sva skoraj prispela na cilj. Vendar je prav na vhodu v pesek Merzuge pričelo močno deževati, kar je posladek na vse prestale težave. Ja kdo ps is ne želo vepziti v mraku preko mokrih sipin v smeri neznane GPS točke. To še hočeva, upam da bolje oz bolj zanimivo. V bivak zadnjega dneva super marotona sva prispela na najimo presenečenje kot 6 vozilo. Ker pa je 90 % posadk še vedno na poti se bodo verjetno rezultati znani šele čez dan ali dva.."

Tole poročanje zaradi tehničnih težav - povezav za pošiljanje materiala po mailu, malenkost zamuja, ampak mislim, da boste vsi zainteresirani z veseljem brali tudi v prihodnje njihova pročanja, ne glede na časovni zamik. Tokrat si tudi poglejte nekaj fotografij, katere sta naredila do sedaj.

Med drugim sta porčala tudi o prvo okvari, katera pa ni toliko vplivala na uvrstitev, in sicer sta morala že zamenjati oba zadnja amortizerja, ker sta nažalost že spustila "dušo".

Robert poroča:

"Ob 10.00 uri sva zapeljala preko startne linije in se podala na prvo etapo. Koordinatne točke so nas vodile do vojaškega poligona ob vzhodnem delu Blatnega jezera, kjer je bilo potrebno poiskati 13 kontrolnih točk. Pot smo nadaljevali po lokalnih cestah preko gričev do »zelene« meje s Slovenijo. Približno 4 km od Hodoša smo prestopili na domači teren. Na najino presenečenje je organizator postavil dve kontrolni točki tudi v najinem kraju, na Vrhniki. Skupaj s povezovalnimi etapami smo prevozili 870 km, vse do mesta Brescia v Italiji. Ob 22.15 uri sva prispela do cilja dnevne etape in ugotovila, da je pred nama prispelo le 7 vozil."

Odstopila je ena od ekip (št. 56), ker si je voznik med hojo po zaledenelem terenu zlomil nogo. Samo peščica ekip pa je uspela opraviti vse naloge, ki so jih čakale prvi dan na področju Madžarske in Slovenije. Napor v se bo v naslednjih dneh se bo samo še stopnjeval, saj jih čaka dolga vožnja "Supermaraton etape", kot jo imenuje organizator. Saj bodo imeli tri (3) dni, da prepeljejo okoli 2400 km. Prvi dan pomeni vožnjo iz Italije v Francijo, čez gorske prelaze in ne po avtocesti, kjer jih čakajo posebni izzivi med drugim tudi v obliki plezanja in iskanja "geo" točk.